Katastrofalna suša: v Teheranu se bojijo, da voda kmalu ne bo več pritekla iz pip

Prebivalci Teherana že mesece molijo za dež. Mesto se sooča tako hudo sušo, da je ljudi strah, da bo v iranski prestolnici, kjer živi več kot 12 milijonov ljudi, popolnoma zmanjkalo vode.

Iranski predsednik Masud Pezeškian je v začetku novembra dejal, da bodo vodo začeli omejevati, če do decembra ne bo deževalo. Namignil je tudi, da bodo morali prebivalci zaradi pomanjkanja vode zapustiti mesto. Čeprav strokovnjaki menijo, da množična evakuacija ni izvedljiva, pa Pezeškianova izjava po pisanju CNN odraža resnost razmer, v katerih se je znašel Iran.

Približno 20 iranskih provinc od začetka deževnega obdobja konec septembra ni prejelo niti kaplje dežja, je za CNN povedal izredni profesor rastlinskih znanosti na Univerzi Kalifornija v Davisu Mohsen B. Mesgaran. Po podatkih Reutersa je približno 10 odstotkov jezov v državi praktično presušenih.

Vzroki za iransko vodno stisko so podobni tistim v mnogih delih sveta: desetletja pretiranega črpanja vode, zastarela in puščajoča infrastruktura, množična gradnja jezov na rekah, slabo upravljanje in domnevna korupcija. Vsem tem dejavnikom je skupna še podnebna kriza, ki prinaša bolj vroče in suhe vremenske razmere ter povzroča izsuševanje rezervoarjev brez obnove zalog vode.

Iran trenutno doživlja najhujšo sušo v zadnjih 40 letih, vodostaji pa padajo ravno v obdobju, ko bi se po običajnih letnih ciklih morali začeti obnavljati, je pojasnil Amir AghaKouchak, profesor gradbenega in okoljskega inženirstva na Univerzi Kalifornija v Irvinu.

Iran je pretežno polsušna država, ki ji pomanjkanje vode ni tuje, a te težave so redkokdaj prizadele Teheran, kjer prebiva večina državne elite. Glavni rezervoarji, ki oskrbujejo prestolnico, so trenutno le okoli 11 odstotkov napolnjeni.

Jez Latyan, približno 25 kilometrov izven mesta, je le okoli 9 odstotkov poln. Jez Amir Kabir, približno 65 kilometrov severozahodno od Teherana, je v kritičnem stanju – napolnjen je le še okoli 8 odstotkov, poroča Reuters.

Stanje je prav tako alarmantno zunaj Teherana. Rezervoarji, ki oskrbujejo drugo največje mesto Mašhad s približno 3 milijoni prebivalcev, so po besedah Hoseina Esmailiana, direktorja mestnega komunalnega podjetja za vodo in kanalizacijo, polni le okoli 3 odstotke, poroča ISNA.

"Dolgotrajna katastrofa z nepovratnimi posledicami"

Po besedah Kaveha Madanija, direktorja Inštituta Združenih narodov za vodo, okolje in zdravje, ki je bil v preteklosti tudi namestnik vodje iranskega okoljskega urada, Iran ne doživlja kratkoročne nesreče, temveč dolgotrajno katastrofo z nepovratnimi posledicami.

Država je po njegovih besedah v stanju "vodnega bankrota", saj iz rek, jezer in mokrišč ter podzemnih vodonosnikov črpa mnogo hitreje, kot se ti viri obnavljajo.

K težavam pomembno prispeva tudi prizadevanje države za samooskrbo s hrano, ki je bilo delno odziv na zahodne sankcije. "Desetletja so politike spodbujale širitev namakanega kmetijstva na sušnih območjih," pravi AghaKouchak.

Od leta 1979 se je površina namakalnih površin podvojila, gojene rastline pa potrebujejo veliko vode – zlasti riž, osnovno živilo Irancev. Približno 90 odstotkov vode v državi gre za kmetijstvo.

Jasna žrtev teh praks je jezero Urmija na severozahodu Irana, nekoč eno največjih slanih jezer na svetu. V zadnjih desetletjih je skoraj popolnoma izginilo. K temu je sicer prispevala suša, a odločilno vlogo imajo številni jezi in vodnjaki v bližini, ki so bili zgrajeni za podporo kmetijstvu in so prekinili dotok vode v jezero. Sistem so "potisnili čez meje vzdržnosti," pravi Mesgaran.

Industrije z velikim vodnim odtisom, kot so rafinerije za nafto in plin, so bile zgrajene tudi na polsušnih območjih, kar je dodatno obremenilo že tako občutljive regije.

Povpraševanje po vodi povečujejo hitro rastoča urbana naselja, težave pa poglablja zastarela infrastruktura. "Ocene kažejo, da se približno 30 odstotkov prečiščene pitne vode izgubi v starih vodovodnih sistemih, ki puščajo, pri čemer je reciklaža vode zelo slaba," je pojasnil Mesgaran.

Na vse to se je dodatno nakopičila še podnebna kriza. Iran se zdaj že šesto leto zapored sooča s sušo, ki je po obsegu, intenzivnosti in trajanju "v sodobni zgodovini brez primere", pravi Madani.

Po analizi mreže World Weather Attribution pogojev, ki so sušo povzročili – nizke padavine in izjemne temperature – ne bi bilo mogoče doseči brez vpliva človeka na podnebje.

Voda včasih ne priteče več iz pip

Za prebivalce Teherana je čakanje vse bolj napeto. Upali so, da bo jesen prinesla težko pričakovani dež, a ga z izjemo nekaj občasnih nalivov ni bilo.

Uradno v mestu sicer ni uvedene omejitve porabe, a prebivalci poročajo o zmanjšanem pritisku vode iz pip – te včasih za določen čas povsem presahnejo.

Komunikacija oblasti z javnostjo je po Madanijevih besedah razdrobljena in nedosledna, kar vodi v veliko nezaupanje in razmah teorij zarote, vključno s prepričanji, da tuje sile spreminjajo vreme v Iranu ali kradejo oblake.

Dejansko množično preseljevanje se zdi kljub predsednikovim besedam malo verjetno, saj ljudje po Mesgaranijevih besedah nimajo nikamor iti, večina gospodinjstev pa si selitve iz države, ki jo povrh vsega pesti še gospodarska kriza, niti ne more privoščiti.

Bolj možne se zdijo začasne evakuacije. Poleti so oblasti razglasile izredne praznike, s katerimi so želele prebivalce spodbuditi, da zapustijo mesto. "Če imaš na voljo le še za nekaj dni ali tednov zaloge vode, lahko že prihranek za nekaj ur pomeni ogromno," je dejal Madani.

Vlada je preizkusila tudi setev oblakov, torej vbrizgavanje delcev v oblake, da bi iz njih izvlekli dež ali sneg. A znanstvena skupnost o učinkovitosti tega ukrepa ni enotna. "Gre za rešitev, s katero obupane vlade želijo pokazati, da nekaj vendarle počnejo," pravi Madani.

Za resnično soočenje s krizo bi bile po mnenju strokovnjakov potrebne obsežne reforme, vključno s prestrukturiranjem gospodarstva stran od dejavnosti, ki porabijo veliko vode, kot je kmetijstvo. A tak ukrep bi bil izjemno nepriljubljen in bi lahko povzročil množično brezposelnost.

Za zdaj ostaja edino upanje prihod dežja. A razmere so tako hude, da dežja, tudi če pride, najverjetneje ne bo dovolj. "Narava zdaj postavlja trde meje," opozarja AghaKouchak. Izpraznjeni vodonosniki se ne bodo hitro obnovili, uničeni ekosistemi pa ne bodo oživeli kar čez noč. Bolj kot bo vlada odlašala z resnimi reformami, manj možnosti bo ostalo, dodaja.